Kakor začarani se začno hoditi v smer pristanka, njih korak je vedno hitrejši in naposled množice od vsepovsod tečejo navkreber, da bi čimprej dospele na kraj, kjer je pristala čudežna reč. Prah se dviga pod nogami, molitve se zlivajo v mogočno mrmranje, popotni pevci pojejo hvalnice nebeški milosti, prvi zasopli romarji se približujejo hramu. Toda lučaj pred njim jih ustavi nevidna sila, kakor bi se zadeli v napihnjen mehur: zaman se zaletavajo v oviro, zaman praskajo in jo poskušajo prerezati z rezili, tudi pritisk množice za njimi je ne premakne.