Histos ga z bežno kretnjo odslovi. Zdaj, ko je sam, poljubi diamant, ki mu ga je dala Iksia v znamenje svoje resničnosti in od katerega se od takrat ni več ločil. Skozi veje cvetočih bogomilij in trepečejo premeni opoldanskega sonca in se prepletajo v senčnici nebeškega vrta, kamor navadni evianski smrtniki niso smeli nikoli stopiti.