Nedaleč od hrama, pod staro oljko sedi v krogu skupina črno oblečenih, s kutami pokritih Evianov; brenkajo na gosli in dromlje, okrog njih pa je zbrana zvesto poslušajoča pisana druščina Urijcev , krvoločnega Jajabana z njegovimi popotnimi pevci. Prisluhni. »Čujte, oj, počujte mojo pesem, Eviani,« prepeva nekdanji vojskovodja in vleče lok po struni. »Zvezda je nad našim mestom zažarela, svetla zvezda, božji voz, z njim se iz vsemirja je spustila bogovka prelepa, bogovka z vsemočnim slugom, ki samo s pogledom vojsko razoroži, v beg nažene cvet junakov; čujte, oj, počujte, kaj se je zgodilo: vsi odvrgli smo orožje kruto, vzeli v roke gusle, lutnje, dromlje in zdaj pojemo bogovki slavo, slavo njej in njenemu orjaku, njej poslušni bodimo, odreši naj zablod nas, pouči o veri, miru, spravi z jauhami in odreši naše grešne duše.