Zave se, da je spet v tistem miru polnem hramu, pred katerim jo je vedno čakala Lira. Zdaj ta sedi ob njej v lesenem stolu, njena presojna lica preveva skrivnosten nasmešek in roke ji počivajo na močno vzbočenem nosnostnem trebuhu. Tako, zdaj sva tu, Iksia, jo zasliši v mislih.