Kadar veter predihne in umolknejo piščali je slišati vzdihe, sopenje in ostre krike, dokler jih glasba spet ne preglasi. Zdaj so dromidski pari že tako blizu, da Iksia zazna vonj njihovih teles, spominjajoč jo na oslajo tlečega hašiša in afrodiziaške gobe, vonj, ki vzburja celo do skrajnosti vzburjeno telo. Kriči Iksia, da bi prekričala neznosno prelestnost in kot odmev ujame Lirino misel: Bliža se skupna hemira...