Tudi jaz moram kričati... Čez jezero jekne njun družni krik, žvenketaje odmeva od kristalnih skladov in zgodi se: Iksii se odpre luknja na temenu lobanje in skoznjo izbruhne miselni orgazem: v sovidenju in sočutenju z Liro se ji pred očmi razprši milijarde planktonskih lučk, ki zaplešejo kot vešče nad jezersko gladino; se spremeni v gigantsko oblo, v katere notranjosti krvavo rdeča plazma čedalje hitreje utripa; še vedno sliši svoj in Lirin krik, znova in znova v odmevu vračajoč se in zlagoma spreminjajoč se v veter, ki valovje, njuni sprepleteni telesi; se spremeni v orkanski veter in ju dvigne ter potegne skozi izklesane reže v kristalovinastem skalovju, kjer viharna sapa dobiva zven v kristalnih piščalih. Sva postali pesem? se utrne Iksiina misel iz nekega drugega prostranstva.