Kakor da bi se spogledovali dve popolnoma enaki obli rumenkaste biserovine, prepredeni z živo utripajočim rdečim ožiljem. Iksia stoji z Liro ob obali in nekaj časa njena misel onemi, tako prevzeta je s pokrajino pred sabo in, katero čuti kot toplo živo bitje, ne pa mrzlo nebesno telo. Ostala sem brez besed, naposled pomisli in stisne Liri roko.