ti za vse in Bog s tabo, sin moj!« Gleda Histos skozi kopreno solza, kako odhaja oče pokončno, s trdnim, zanesljivim korakom proti vratom, jih brez obotavljanja odpre, izgine skoznje in zaloputne za sabo. Čas se vleče in vleče, luč trepeta v svetilki, ugasiti utegne, Veseljaka pa ni in ni nazaj.