Prizori se menjajo, srečujeta vse bolj nenavadne ljudi in stvari, Veseljak pogosto pogleduje v glineno ploščico. »Vse kaže, da ubirava pravo pot in se približujeva osredju,« zasoplo pravi in si z rokavom briše potna lica. »Upam, da nisem rekel prehitro in da za temi čudnimi vrati ni slepa soba in se ne bova znašla spet na začetku...