Čudi se Iksia, kako ju z Liro potegne s sabo ta val množice, ne da bi čutila kakršenkoli dotik. Samo roko dromidskega dekleta zaznava in mraz v kosteh, čeprav je že visoko na nebu in je očitno vsem okrog nje vroče. Zakrivajo si namreč glave s kapucami, brišejo potna čela in med čedalje hitrejšo hojo sopejo; zasliši se topot usnjenih sandal, truma Evianov teče mimo nje in skoznjo, srečuje se od blizu z njihovimi pogledi, izražajočimi kruto, nezadržno slo.