Gleda jo kot puščavski privid nad sabo: dolgi padajoči lasje, ki ji skoraj zakrivajo obraz, oči v katerih se zrcali pesek in vijoličasti odsev neba, majhne, a čvrste prsi na katerih brstijo razkošne bradavice ‒ v hipu se je krčevito oklene in potegne k sebi. »Saj ti ne bom več zbežala,« šepne in se voljno prepusti njegovemu objemu. Na vročem pesku se začneta valjati kot eno samo telo, poljubi žgejo bolj kot žarki Hora, vsesa se vanjo v bojazni, da mu uteče in ona mu odgovarja z enako silovito strastjo.