»Ubogi božji sin, nisi me ujel,« prizanesljivo reče in se skloni k njemu. Gleda jo kot puščavski privid nad sabo: dolgi padajoči lasje, ki ji skoraj zakrivajo obraz, oči v katerih se zrcali pesek in vijoličasti odsev neba, majhne, a čvrste prsi na katerih brstijo razkošne bradavice ‒ v hipu se je krčevito oklene in potegne k sebi. »Saj ti ne bom več zbežala,« šepne in se voljno prepusti njegovemu objemu.