Čeprav jo že leta duševno pripravljajo na katastrofo, na konec sveta, na dolgo samotno popotovanje skozi vesolje, začne v brezglavem strahu begati med grmičjem, preskakovati kamenje in skale, ter do ohripelosti klicati. V stopnjujoči se grozi si zamišlja prijateljico ležečo raztreščeno pod previsom, raztrgano od divje živali, z razbito glavo v bližnji kotanji. Nemočna, vrteč se v krogu, v nesmiselnem iskanju, kot osmojena vešča pade na kolena in na ves glas zajoče.