Uriju se utrne v spominu, da bi to utegnila biti jablana. Lahen veter jima hladi razgreta lica, listje nad njima šelesti, oblaki odkrijejo sonce ‒ odslej bo Septima Ora zanju Sonce ‒ in njegovi žarki se prebijajo skozi listje, migljajoč kot trepetave lučce s srečo in ljubeznijo na Evinem obrazu. In stegne roko in si odtrga sadež z drevesa košatega; najprej ga ovoha, potem okuša z jezikom, naposled pa zagrizne vanj.