Mimo spet prijadra sedeči Raf. Naj je še tako žalostno, da je storil konec, ampak v tej svoji okrepeneli se dečnosti in s strogim, upravniškim pogledom je smešen, ko ga tako nosi po prostoru. Uri se začne smejati, ne more se več zadržati; je to posmeh smrti, pred katero ga je bilo še pred kratkim neznansko strah?