Zdaj se spusti on na kolena in se zahvali njenemu mednožju, ki ga željno pričakuje. Tako se zahvaljujeta drug drugemu in poklekata in vstajata, smehljata se, zahvalni poljubi pa dežujejo tudi po drugih delih telesa, čedalje bolj vroči in pogostni so; niso več samo izraz zahvale, ampak tudi globoke vdanosti, vdanosti misli in telesa, vdanosti v ljubezni ljubeznivi. Naposled se znajdeta oba na kolenih, spet v poljubu usta na usta, slepa in gluha, nedovzetna za čas in prostor, sama sebi zadostna; on in ona kot vsemirje, kot počelo vsega.