Če bi po osvetju in sosvetjih mrgolelo življenje, če bi zavest prevevala tvar v vseh oblikah, potem bi lahko rekli: ena Zemlja več ali manj, in bi se uklonili neizogibnemu koncu našega planeta. Ker pa vse naše iskanje ni odkrilo niti enega znamenja, da še kje obstaja zavestno bivanje, pomeni, da smo sami, da smo samo mi tisti vrh, ki ga je zgradila materija, da bi se zavedela sama sebe. In če imamo moč in možnost, da ohranimo zavest, da ohranimo milijardnoletna zapomnila pred razpadom v nič in nezavest, potem smo to dolžni storiti!«