Zdaj se v Urijevih očeh spet ukreše otožnost. Zahrepeni po globinskih slikah, ki mu jih je v mladih letih kazala mati v prikazovalnici in so predstavljale zemeljsko pokrajino, preden je sonce zašlo v vesoljskega prahu. Mati se je vsega tega še spominjala: zelenih trat in potokov, temnih smrekovih ob kristalno čistih gorskih jezerih, oblakov na nebu, ki so se barvali s pahljačo svetlobe zahajajočega sonca, zasneženih gora na obzorju in modrine Sredozemskega morja.