Daj, ga prosi z očmi, ne boj se, poljubi me, ljubljeni. Ko se Uri opogumi, sprejme njegove ustnice z močjo magnetnega priklepa: zasesa se vanje in čuti, kako se odplavlja tisti neprijetni mršč Rafovega poljuba, kako srka iz Urijevih ust žar ljubezenskega razvnetja, kako se ji vsa čutila burijo v nezadržni želji, ki je že dolgo, predolgo nagnetena globoko v njeni notranjosti. »Počakaj, Uri,« jo zmoti v popolni predanosti Uriju Rafov glas.