Potem se nepremično zastrmi v senzorsko prizmo in se zbere za ponovitev oddaje. Nagubančena ploskev se mu začne nekako razmikati in približevati: postaja vse bolj groba, podobna površju kakor z ledom obdanega planeta, ki ga osvetljuje medla svetloba daljne zvezde. Uri začuti os svoje misli, razpotegnjeno v neiztek in ukrivljeno zaradi premikanja Iksiona, časa in prostora; os misli kot vrteča se neskončna viba zvibana.