Gleda pa žilo na zapestju, ki splahneva in se spet polni, in tako spremlja vtakanje živne tekočine v ožilje. Pri tem se počuti kot lupina, ki jo polnijo s pogonovino: brez pritekajoče živovine bi se namreč njegovo telo ustavilo, celičevje bi razpadlo, obtočila odpovedala, utrip bi zastal in kmalu bi nastopila smrt, ki jo živna infuzija spet za določen čas odloži. »Prehajamo na vtočno fazo,« se mu oglašajo po ozvočenju.