Nemara pa človeštvo v resnici sploh nič več ne počne in je vse skupaj samo igra prividov.
Sumar gleda živni infuzor pred seboj in spreleti ga spoznanje, da v vseh teh celicah ležijo mrliči: brez umetnega vzdrževanja bi že zdavnaj preminili in se zničili, tako pa so še vedno tu, natakajo se z umetno življenjsko tekočino, v resnici pa so mrtvi. Povsod naokrog torej hodijo mrliči: mrliči se premikajo po prehodih, mrliči bivajo v bivalnikih, mrliči se parijo in opravljajo naročena opravila, mrliči vodijo ta mrtvi, mrliški svet, zlagani, umetni svet, svet, ki je ena sama samcata prikazovalnica.