Ob pregradni steni polkrožnega kupolastega prostora prikazovalnice sedi senzor Sumar in nepremično gleda globinsko sliko pred seboj. Vsako nadrobnost si vtiskuje v spomin: kako v vetru polega trava, kako se lesketa listje, kako sonce sveti in meče sence, ptiča opazuje, begot ne oblake zasleduje in opazuje, kako spreminjajo oblike. Prisluškuje zvokom, ki odmevajo s svoda prikazovalnice, in zdi se mu, da vse to dobro pozna.