Vendar je njegovo telo že v zagonu, ki ga nič več ne more ustaviti: njegov ud suva vanjo v vse krajših pre sledkih, sapo lovi in kmalu zadrhti v nasladnem krču, zavrisne in se po še nekaj izproži po njej. Zaman ga je poskušala ujeti, preveč je bila za njim. »Še malo, samo še malo,« ga roti.