Tisti občutek praznine, ki jo je navdajal že od jutra, se je razblinil: zapolnila ga je sreča in še neko drugo občutje, ki ga sploh ne pozna, za katerega ni izurjena in ga ne zna usmerjati. Takšna polnost jo preveva, da bi najraje zapustila tesnino Iksiona in poletela v prostor, v širjavo zvezdnih prostranstev, v osvetne vibe, vse do brezprostorja in brezčasja. To si želi, stopi pa na gravitacijsko ploskev sredi telovadnice, se prime za obešene ročaje in izklopi težnostno polje.