Ko so se razredčila kasarniška drevesa in sva skozi zaveso snežink ugledala vso umirajočo ikonografijo praznika, je udarilo kot strela z jasnega. Iz zvočnikov sva zaslišala pesem, ki je simbolizirala odhajanje brezskrbnih let. Zastala sva, se spogledala, prijela drug drugega za pas in pričela cepetati kolce ter glasno pripevati... ponosna si sred Balkana... Jugoslavijo, Jugoslavijo... ljubav naša nek te vodi...