Skorajda je tako premišljevanje, ki za nikogar drugega, razen zame, nima nobene vrednosti, zavito v dolg plašč apatije; če bi živel v drugačnih geografskih širinah, recimo bližje ekvatorju, potem bi plašč zamenjala razkrajajoča letargija.
Snežilo je vedno bolj gosto, ko sem se počasi sprehodil skozi Gaj. Breze in nekaj kamnov ter obzidje in dvoje škripajočih železnih vrat.