Le nekam hudo mi je, ker so mi junaki ušli in ker nisem ostal kako noč dlje v hotelu. Mogoče bi tedaj začutil nekaj Antoinove stiske, ko pričakujoč pismo kadi cigareto za cigareto, plehkobo v grlu spira z dolgimi požirki rjavkaste neidentificirane pijače, in ko pismo prispe, doživi olajšanje. V njem stoji, kar bi napisal tudi sam: