Okoli sebe gledam z ljubeznijo. Vonjam njihov zrak, hodim po stopinjah svojih junakov, ki so umrli čisto navadne smrti, le da običajno prezgodaj, recimo še osamljeni in zapuščeni, namenjeni kdovekam, s kakšno vstopnico za kino v žepu, z nekaj srebrnega drobiža, z umazanim robcem in hudo žalostnimi očmi. Na njihovi sledi sem in sanjarim o svetu narejenega blišča, svetlobnih reklam, lepih žensk, ki jih osvajam s svojo balkansko modrostjo.