Teta je prižgala v sobi luč z zelenim širokim senčnikom, sedla tik, pripovedujoč mestne dogodke in novice. Skozi okno, ki drži na vrtiček za malo hišo, se izgubljajo pogledi v sanjavem in jasnem julijskem večeru, od nekod prihaja glas klavirja, mehka melodija ob njem zapete pesmi. Vsenaokrog se razliva nekašna blaga in mila dobrodejnost, dobrohoten in skrben starkin glas plava po sobi, kar pripoveduje, je vse brez zavisti, brez zlobe, vse nekako v dobrem namenu.