Hodim tako, pridem do mostu, ki se spenja sredi doline preko reke, gledam skozi, gledam in napenjam oči, pa se mi zdi, da se v sredini ob leseni ograji nekaj premika in giblje. Stopim v tisto smer, se približam in ogovorim. »Zgodaj je še,« - se oglasim, - »pa že diši po spomladi.