Luna vzide izza gor, preko ceste ležejo dolge sence golega drevja, ki raste ob cesti in pričenja poganjati zeleno brstje. Spodaj, kjer zavije cesta preko doline, pošumeva reka, včasih tiše, včasih glasneje, včasih utihne, kakor bi se ustavila in se hotela malo pomuditi sredi te spomladanske noči.
Hodim tako, pridem do mostu, ki se spenja sredi doline preko reke, gledam skozi, gledam in napenjam oči, pa se mi zdi, da se v sredini ob leseni ograji nekaj premika in giblje.