Tudi tisto noč je bilo tako. Duša je svatovala z grajsko gospodično, telo pa je ždelo sredi revnega brloga tik zapuščenega in nesrečnega popotnika, ki je šumel in se pretezaval zdaj po listju in se jezil nad svojo krivično usodo. »Če se tole premisli,« - je poudarjal - »kaj sem pravzaprav hotel od življenja!