Zunaj se je razlivala med debli in tuintam po mahovitih tleh vodena in mokrozelena svetloba, ki se je neprenehoma zibala in gibala in bila slična prosojni in nekako čarobni megli. Zdaj ni zunaj več deževalo; samo še kaplje, ki so se ocejale z mokrih vej in mokrega listja, so kapale mestoma in pomalem na gozdna tla in se tuintam svetlikale kakor nekakšni bleščeči drobci svetlobe same. Prijetno bi bilo, da niso kričali skovirji s svojimi odurnimi in plašnimi klici, da so molčali, ki so se lovili in podili kar trumoma okoli votline.