najprej veliko začudena posluša, nato omahne nenadoma v rdečerožnat in komoden naslanjač, ki stoji pod zrcalom, obe roki pritisne na obraz in se na ves glas zasmeje, »Kdo bi mislil, da pojdete res tja - ‚Pod skalo’ - v tisto - v tisto restavracijo za tako nobleso-elito!« govori med razkošnim smehom, da jo je komaj umeti, omaguje, roke sklepa v naročju, robec pritiska na oči, ki ji postajajo od smejanja vse solzne.
»Vsak človek« - pravi - »spozna tako vabilo na prvi hip, da je šala, vendar šala!«