Še z daljne, še z neznane ceste bi odmevalo ropotanje njegovega okornega voza, boljinbolj bi se gubilo sredi izčiščenega ozračja, naposled bi se popolnoma izgubilo. Čepel sem kakor prej, strmel iz dupline v temo, ki se je širila pred njo in v njej, in moja domišljija je bila mehka in prožna kakor iz testa. Popotnikovo zgodbo sem imel pred očmi, njega sem zamenjal s seboj, njegovo dekle s Hrizantemo.