Potepuhi so kleli, kakor bi se bili zarotili zoper svet in pekel in nebesa, grozili so županom, sodnikom in orožnikom, tolkli s koščenimi rokami ob mizo, da je bobnelo in hreščalo obenem. Krčmar pa se ni za vse skupaj nič brigal. Žena in otroci so odšli skozi nekakšna podzemska vrata v še globočjo votlino in v še večjo temo, sam pa je sedel med sodi, kadil iz pipe in napol dremal.