Kričanje je bilo večje in večje. Tisti, ki so imeli lesene noge, so topotali kakor konji, drugi, ki so bili brez njih, so posegali pod klop po odložene palice, tolkli z njimi ob tla in se tako uvaževali in pritrjevali svojim besedam. Potepuhi so kleli, kakor bi se bili zarotili zoper svet in pekel in nebesa, grozili so županom, sodnikom in orožnikom, tolkli s koščenimi rokami ob mizo, da je bobnelo in hreščalo obenem.