Zunaj je še lila ploha, še vedno je grmelo in se bliskalo. Vsak hip se je posvetilo in debla naokrog in gozdna tla, ki so se videla iz votline, so zasijala v nekakšni mokrozeleni luči. Odnekod je prihajal šum vode, najbrž hudournika, ki je imel kje v bližini svojo strugo in je zdaj drl po njej kalen in besen in kakor obseden.