Popotnik je prenehal; prej je ležal v znak preko listja, zdaj se je dvignil in gledal iz dupline v noč. Zunaj je še lila ploha, še vedno je grmelo in se bliskalo. Vsak hip se je posvetilo in debla naokrog in gozdna tla, ki so se videla iz votline, so zasijala v nekakšni mokrozeleni luči.