Kakor bi odprl zmaj svoje črno žrelo, kakor bi hlastal tiho po temi, kakor pošast. Sapa je postala močna, da so pokale v njej vsekrižem drevesne veje, bliski so sledili drug drugemu tako nago sto, da ni bilo med njimi skoraj več presledka in v njih nenadni in močni svetlobi so se metale po gozdnih tleh kakor pobesneli strahovi živahne sence v sapi se lomečega drevja. »Le za menoj!« - je rekel popotnik in me potegnil za seboj v votlino.