Gostejša in gostejša je postajala, zgrinjala se je nad cesto nekako težka in resna kakor strop mogočne stavbe, stala črna in molčeča na obeh straneh kakor strahovi in bila nasičena s tistim čudnim in plahega pričakovanja polnim mirom, ki plaši popotnika s šumom velega lista, s krikom nočne ptice, s pokom trhle vejice. In poleg tega pridejo še misli, še spomini na tisto, kar je človek slišal: tega in tega so napadli roparji, pobrali so mu denar, pretepli so ga, umorili kakor žival. In v poltemi gleda izza črnega debla že trhel in nagnjen križ s štirioglato desko v sredini, kjer je naslikan bradat in razmršen razbojnik, ki ubija s krepelom debelega kmeta.