Sonce se že dviga nad vzhodnimi gorskimi vrhovi, že se smeje po dozorevajočem in zlatem žitu, veselo obseva cesto, da je še belejša in mikavnejša. Nikjer ni človeka, samo žgoli v zraku, divji beži z njive v gozdno goščavo, lisica laja nekje zgoraj v, kakor bi se pritoževala nad slabim plenom minule noči. šepa po cesti naprej, se opira ob debelo na široko ukrivljeno palico, zmajuje z glavo in sam sebi pripoveduje.