Tropa belih, skoro gostoljubno pozdravljajočih hiš med brdi in holmi v dolini, na sredi široka in globoka reka, čudovito tiha in mirna, zamišljena kakor zaljubljena devica, vsenaokrog kačasta pota, ki se vijejo sredi in trat, ki se spenjajo v prisončne holme, hite po njih v doline, v gozdove, ki se košatijo in širijo ponekod nepregledni do obzorja. In tudi ugodno je zanj to potovanje. Tam v mestecu živi njegova teta po očetu, siva kakor zemlja, stara a dobrohotna starka, ki je kratkovidna, in ne more več ne čitati, ne pisati, stanuje v majhni in čisti kolibi, ki je njena last, in ga vabi vedno in odločno k sebi.