Poslala je, pa ni bilo ne odgovora, ne. Bleda je hodila okoli, vselej planila po koncu, kadar je prihajal kdo zunaj po stopnjicah, vselej vsa zardela in se preplašila, kadar so se začuli po veži koraki, prečula vse noči, vstajala sredi njih, hodila po sobi in se vznemirjala kakor jeseni ujeta ptica, ki je namenjena na jug. Bilo pa je, kakor sem povedal: pismo in oboje je izostalo. In ko sva sedela tako neko popoldne - nedelja je bila, zunaj je padal sneg - ko sva tako sama sedela v sobi, sem vzel prvič po dolgem času v misel.