Sam živim zdaj, samotarim torej, zanimam se za malokaj na svetu. In včasi jeseni ali spomladi, ko pridejo taki večeri, ki so meni dragi in ljubi, ali tudi semintja v dolgih zimskih nočeh, ko zavija burja po ulicah in stresa šipe z ledenimi prsti, ko noče spanec na oči in se podijo po glavi misli, spomini iz minulosti, pa se domislim nekdanjih časov ravno tako, kakor sem tukaj napisal. Natančno tako se vrste pred mano dnevi, dogodek se kaže za dogodkom, lazim za, peljem se z njo v vlaku, sedim z njo na skali ob morju, tisto pesem čujem iz njenih ust, ki smo jo peli v mladih letih: »Vse zvezde bi dala za te, vsa morja in vse gore in ptice vse krilate ...