Smejala se je mojemu glasu, ničesar ni našla v njem, ne naklonjenosti, ne ljubezni, ne hrepenenja po njej, sploh nič srca, nič duše. Molče sva nadaljevala pot in tam so že pogledale luči iznad drevja, tam je že stala železniška postaja s svetilkami kot s svetlimi očmi zroča po gošči in temi. Ko sva dospela v njeno obližje, je vzela izza pasa majhno zlato uro, gledala nanjo, vtaknila jo nazaj, se ustavila in mi pogledala v lice.