Od vrha se rušijo, iz sten se valijo, dno se poglablja, leze niže in niže, izginja v globočini nekje in namesto njega se širi rožnato polje, namesto noči sije sonce, namesto skal rože, namesto praznote odmevajo pesmi. Veliko srečo sem zaznal v svojih mislih, kakor šumeča reka je drla po njih in jih do dna prepajala. »Ti!« je rekla in še vedno ponavljala tisti nad vse sladki »ti«.