Prepad sem menil, da imam v prsih, veliko in temno votlino, po kateri stoje skale, kvišku, se iztezajo od vseh štirih sten druga k drugi in vise navpično od stropa dol v tisto noč in praznoto. Zdaj so se pričele nenadoma trgati. Od vrha se rušijo, iz sten se valijo, dno se poglablja, leze niže in niže, izginja v globočini nekje in namesto njega se širi rožnato polje, namesto noči sije sonce, namesto skal rože, namesto praznote odmevajo pesmi.