Gresta skozi mestni park. Lunina svetloba lije skozi razredčeno vejevje in vlažno in orumenelo listje pada in se tiho zadeva ob veje ali klopi kakor črni in mrtvi metulji. Odnekod se približuje drdranje vlaka, ali predno se približa, se prične spet oddaljevati, dokler se popolnoma ne izgubi ali ne spoji z mesečino, s padanjem listja in tem molkom noči, ki leži nad krajem.